Potopisno predavanje

V sredo 16. decembra ob 19h v lokal patriotu. Najbrž ne bova povedala kaj bistveno novega, pa vseeno lahko pridete :). Vstopnine ni. Razmišljm da bi dal kakšno sliko pod prispevek, da bo vabilo bolj pristno, pa je ne bom. Pobrskajte po blogu, jih je že dovolj gor ...

še povezava do napovednika.

Škrlatica

Počasi bo minilo eno leto od zadnje objave. Niti sam ne vem, zakaj spet tipkam ... Najbrž zato, ker imam ju3 izpit, učit se mi ne da, če nič ne delam, imam pa slabo vest. Malo me tut matra firbec, če slučajno še kakšen nesrečnik sem pa tja zaluta na tole spletno gnezdo. Zadnje čase berem kloburnk, pa me daje nostalgija.

To poletje sva bila bolj doma. No, nekaj sva hodila po hribih, več o tem si lahko pogledate na fejzbuku. Za ta vikend so bili v zraku visokoleteči načrti. Pa so jo nama zagodli. Vremenarji namreč. Prognoza je bila: cel vikend dež, z možnostjo neviht v zahodnem svetu. Zato sva v soboto ostala doma. Teja je nekaj lektorirala, jaz sem se kao učil mikro. O dežju pa ne duha ne sluha. Popoldne, ko se je sonce uprlo v okno, je v sobi postalo pošteno vroče. Matr in vremenarji !!! Nahitro spakirava, vzemeva malo več robe za dež in hop v Vrata. Ob petih se že začneva vzpenjati proti bivaku 4. V hrib sva grizla dobre 2 urce. V bivaku sta bila še dva Madžara in ena miška, ki nama je hotla pojest zajtrk, pa nisva pustila :).

Ker sva se malo bala nedeljskega slabega vremena, sva vstala že ob petih. Zbudila sva se v kristalno jasno jutro. Ker je luna že zašla, sva za prvo urco potrebovala svetilke. Še dobro, da sem si ravno prejšnji teden nabavil Tikko xp. V jutranji svetlobi sva posnela par dobrih fotk.

 

  

 

Vrh sva dosegla okrog pol osmih in ujela še zadnje minute razgleda. Iz doline so se vztrajno dvigovali oblaki in meglice.

S spustom sva pohitela in imela spet srečo. V meglo sva vstopila že pod bivakom ... Turca je bla super. Tut spanje v bivaku se je prileglo. Je že dolgo, kar sem nazadnje. Za konec pa še slikca moje drage, ki se spušča po melišču. 

Vrnitev (domov ... nazaj v Rusijo?)

Pa sva doma ...
Po dveh dneh sedenja na vlaku, po prevoženih več kot 2000 km, po 8-kratnem prečkanju meje, potem ko so naju skoraj odpeljali v zapor, po štopanju v mrazu, dežju in vetru sva včeraj, 16. 9., okoli desete zvečer le prestopila domači prag.
Kaj lahko sploh še povem o tem potovanju ... Dežela, kot je Rusija, definitivno pusti nek vtis, že zaradi svoje veličine, kulture, zgodovine, moči ... Rusom veliko pomeni, da so največji na svetu, da imajo toliko naravnega bogastva, ponosni so na svojo zgodovino, na svojega predsednika, na to, da so Zenit nogometni prvaki pokala Uefa ... To njim daje smisel življenja, za to so pripravljeni žrtvovati marsikaj. Briga njih, kakšne ceste imajo, v kako majhnem in starem stanovanju živijo, da v okolici leži polno smeti ... Glavno je, da imajo slavo. V splošnem rečeno, tudi ne živijo tako slabo. Nič slabše kot mi. In denar zelo radi zapravijo za potovanja. Predvsem po svoji državi. Sanje marsikaterega Rusa so, da bi nekoč obiskal Sibirijo, daljni vzhod. Za njih je to tako daleč kot za nas npr. Amerika.
Tudi midva sva na začetku mislila, da bova prepotovala več, kot sva. Pa se enostavno ne da v tako kratkem času. Razdalje so prevelike. Lahko bi cel mesec samo sedela na vlaku in se vozila iz enega kraja v drugega, samo tega nisva hotela. Raje se bova še enkrat vrnila in si ogledala še južni del evropske Rusije, Kavkaz, Ural, Sibirijo ... Toliko je še za videti tam. Ko sva včeraj štopala iz Budimpešte proti Sloveniji, se nama je kar smejalo, ko sva dobivala štope po 15 kilometrov ... V Rusiji sva na mah dobila štop za 400 km poti, pa to ni bilo buh ve kaj:-) Ja, se bo kar težko spet navaditi na te naše "velike" 70-kilometrske razdalje ...
To bo zdaj za nekaj časa vse z najine strani. Hvala, da ste naju spremljali in upam, da bova tudi midva kmalu brala kakšen podoben blog. SREČNO POT!
Vaša Franci in Teja


Še nekaj neobjavljenih fotk iz celotnega potovanja ...