Pa sva doma ...
Po dveh dneh sedenja na vlaku, po prevoženih več kot 2000 km, po 8-kratnem prečkanju meje, potem ko so naju skoraj odpeljali v zapor, po štopanju v mrazu, dežju in vetru sva včeraj, 16. 9., okoli desete zvečer le prestopila domači prag.
Kaj lahko sploh še povem o tem potovanju ... Dežela, kot je Rusija, definitivno pusti nek vtis, že zaradi svoje veličine, kulture, zgodovine, moči ... Rusom veliko pomeni, da so največji na svetu, da imajo toliko naravnega bogastva, ponosni so na svojo zgodovino, na svojega predsednika, na to, da so Zenit nogometni prvaki pokala Uefa ... To njim daje smisel življenja, za to so pripravljeni žrtvovati marsikaj. Briga njih, kakšne ceste imajo, v kako majhnem in starem stanovanju živijo, da v okolici leži polno smeti ... Glavno je, da imajo slavo. V splošnem rečeno, tudi ne živijo tako slabo. Nič slabše kot mi. In denar zelo radi zapravijo za potovanja. Predvsem po svoji državi. Sanje marsikaterega Rusa so, da bi nekoč obiskal Sibirijo, daljni vzhod. Za njih je to tako daleč kot za nas npr. Amerika.
Tudi midva sva na začetku mislila, da bova prepotovala več, kot sva. Pa se enostavno ne da v tako kratkem času. Razdalje so prevelike. Lahko bi cel mesec samo sedela na vlaku in se vozila iz enega kraja v drugega, samo tega nisva hotela. Raje se bova še enkrat vrnila in si ogledala še južni del evropske Rusije, Kavkaz, Ural, Sibirijo ... Toliko je še za videti tam. Ko sva včeraj štopala iz Budimpešte proti Sloveniji, se nama je kar smejalo, ko sva dobivala štope po 15 kilometrov ... V Rusiji sva na mah dobila štop za 400 km poti, pa to ni bilo buh ve kaj:-) Ja, se bo kar težko spet navaditi na te naše "velike" 70-kilometrske razdalje ...
To bo zdaj za nekaj časa vse z najine strani. Hvala, da ste naju spremljali in upam, da bova tudi midva kmalu brala kakšen podoben blog. SREČNO POT!
Vaša Franci in Teja
Še nekaj neobjavljenih fotk iz celotnega potovanja ...
Po dveh dneh sedenja na vlaku, po prevoženih več kot 2000 km, po 8-kratnem prečkanju meje, potem ko so naju skoraj odpeljali v zapor, po štopanju v mrazu, dežju in vetru sva včeraj, 16. 9., okoli desete zvečer le prestopila domači prag.
Kaj lahko sploh še povem o tem potovanju ... Dežela, kot je Rusija, definitivno pusti nek vtis, že zaradi svoje veličine, kulture, zgodovine, moči ... Rusom veliko pomeni, da so največji na svetu, da imajo toliko naravnega bogastva, ponosni so na svojo zgodovino, na svojega predsednika, na to, da so Zenit nogometni prvaki pokala Uefa ... To njim daje smisel življenja, za to so pripravljeni žrtvovati marsikaj. Briga njih, kakšne ceste imajo, v kako majhnem in starem stanovanju živijo, da v okolici leži polno smeti ... Glavno je, da imajo slavo. V splošnem rečeno, tudi ne živijo tako slabo. Nič slabše kot mi. In denar zelo radi zapravijo za potovanja. Predvsem po svoji državi. Sanje marsikaterega Rusa so, da bi nekoč obiskal Sibirijo, daljni vzhod. Za njih je to tako daleč kot za nas npr. Amerika.
Tudi midva sva na začetku mislila, da bova prepotovala več, kot sva. Pa se enostavno ne da v tako kratkem času. Razdalje so prevelike. Lahko bi cel mesec samo sedela na vlaku in se vozila iz enega kraja v drugega, samo tega nisva hotela. Raje se bova še enkrat vrnila in si ogledala še južni del evropske Rusije, Kavkaz, Ural, Sibirijo ... Toliko je še za videti tam. Ko sva včeraj štopala iz Budimpešte proti Sloveniji, se nama je kar smejalo, ko sva dobivala štope po 15 kilometrov ... V Rusiji sva na mah dobila štop za 400 km poti, pa to ni bilo buh ve kaj:-) Ja, se bo kar težko spet navaditi na te naše "velike" 70-kilometrske razdalje ...
To bo zdaj za nekaj časa vse z najine strani. Hvala, da ste naju spremljali in upam, da bova tudi midva kmalu brala kakšen podoben blog. SREČNO POT!
Vaša Franci in Teja
Še nekaj neobjavljenih fotk iz celotnega potovanja ...
Objave
