nedelja, 31. avgust 2008

Krompir


Ja, to je zelo zanimiva zelenjava tukaj v Rusiji. Je ena redkih poljscin oz. pridelkov, ki raste v teh krajih. Koruze ni, zitaric tudi skoraj ni, vinogradov ni, je pa krompir. Ravno zdaj je tu sezona, ko se ta pridelek pobira. Ljudje, ki zivijo v mestih (posebno mladi), grejo za vikende na dezelo in tam s pobiranjem sluzijo dodatni denar. Tako kot grejo pri nas nekateri na Primorsko nabirat olive, ali pa ko v Spaniji pridejo na sezonsko delo ljudje iz Afrike in obirajo agrume. Tako je tukaj s krompirjem.
Potem je zanimivo, kako jejo ta krompir. Pripravijo ga na razlicne nacine, podobno kot pri nas, ampak oni ga zelo radi jejo postanega. Za kosilo ga skuhajo ful prevec, potem pa ga jejo se dva dni. Nama je bilo to kar cudno, ker nas so "ucili", da postan krompir ni dober, sploh pa ne zdrav. Pa tud zgleda ne ravno slastno. Franci ga je probal, pa je potem se cel dan rigal po njem:-)
Pa se ene vrste krompir je ... Tisti, ki ga imava midva. Ja, spet sva imela krompir in v Yaroslavlu dobila zelo prijazne gostitelja. No, v bistvu ga se ne poznava, saj sva se vceraj, ko sva prisla, srecala z Olgo, s katero sva se zmenila prek couchsurfinga, in ona nama je dala kjuce od stanovanja enega fanta, ki ga trenutno ni doma (pobira krompir:-)). Tako da sva zdaj sama v njegovem stanovanju. Ampak pride danes zvecer nazaj, pa mende ne zna anglesko, tako da bo se zanimivo ...
Zdaj pa naju Olga pelje malo na okoli. Zelo lepo mesto ...


(To je Olga.)


(Se eno mesto, v katerem je milijon cerkva. Ampak te so vsaj malo drugacne in zgledajo zanimivejse.)


(Na vcerajsnjem vecernem sprehodu okoli mesta.)


(Najin "hotel".)


(Koncno sva prisla do Volge, najdaljse evropske reke ...)


(Tudi v tem mestu imajo veliko takih in podobnih avtov, ki jih ima Franci tako zelo rad.)



(In se ena skupinska z najinim prejsnjim gostiteljem, Dmitrijem iz Vologde.)

petek, 29. avgust 2008

Vologda

Ce sem zadnjic zapisal, da so avtoceste tu prava redkost, bi za najino vcerajsno potovanje lahko trdil, da je bil ze asfalt pravi luksus. No, vsaj ena stvar, ki je bila taka, kot sva si jo prej predstavljala. Voznik je kar naprej kadil (kar v avtobusu), podil, hitro pospeseval, zaviral, v dolocenih mestih je izginil v bliznji bar in smo ga kaksne pol urce cakal, kljub temu pa smo na cilj se vedno prispeli 1 h prej kot je bilo nacrtovano.

(Ovinek v levo. )

Najin gostitelj naju je prisel iskat na avtobusno, nato smo sli skupaj z njegovo prijateljico jest (koncno v poceni in dobro rusko restavracijo), potem sta nama se malo razkazala mesto. Skratka, sekira nama je spet padla v med.

(Kaku se mamo fajn!)

Danes sva se sprehajala po mestu, ogledala sva si se en Kremelj, nekaj cerkva, videla sva najstarejsi kip Lenina na svetu, sla sva na avtobusno in kupila karte za jutrisnjo pot v Jaroslavl ...

(Nakljucna vernica.)

Vecerja nama je skuhal prijazni Dmitrij, zvecer pa se nama obeta nogometna poslastica, Zenit : Manchester United.

(Se malo, pa bo kuhano ...)


(Se ena slikca s ceste.)


(Ena od ruskih vasic.)


(Dmitrij zbira pajke, snowboarda, igra kitaro, hodi na airsoft tekmovanja ...)


(Tudi v tem mestu je veliko ostankov iz tadruge vojske ...)


(Danes bom pa ... )


(Ko se v Rusiji dva porocita, svoj vecni "da" se zakleneta na most ljubezni.)


(Teja, napis ime tega tipa ... Beljaev?!)


(Ze zgoraj omenjeni Lenin.)


(Fantje, ne se hecat z mano!!! )


(Teja bi sla rada domov ... Ne pa ne!)


(Kremelin.)

sreda, 27. avgust 2008

Doma pri Piki Nogavicki

Ce bi se Pika Nogavicka se enkrat rodila, bi ji najbrz bilo ime Lena in bi zivela v majhnem stanovanju v Petrozavodsku. Namesto s Fickotom in konjem bi zivela z odstekano babico, ki je nora na preproste racunalniske igrice, in z mamo, ki ne mara pomivanja posode in pospravljanja, ima pa nadvse rada potovanja in knjige. Kdo bi se pri tako odbiti mami sekiral, ce ne bi imel pralnega stroja, ali ce bi perilo susil kar nad prizganim plinskim stedilnikom?!? Medtem ko je mama v sluzbi ali pa ko popoldne kje kaj pocisti, tako malo na crno, Pika spi do 11 h, rise, dela papirnate avioncke, pece posladke ali pa si gradi skrivalisca.

Ce se ji zahoce, se spremeni v balerino, vcasih iz kuhinje naredi disko, vcasih se dnevna soba spremeni v vesolje in Pika po njem s svojo vesoljsko ladjo preganja nepridiprave, vcasih pa samo isce skriti zaklad v kopalnici. Pred vecernim spanjem s svojimi carobnimi mocmi spremeni dnevno sobo v spalnico, njena mama pa ji pove pravljico za lahko noc.


Kaj sva pa mi2 pocela danes?

Sla sva na kavo.


Naletela sva na krizni sestanek.


Sprehodila sva se cez revnejsi del mesta.

Ker naju je zeblo, sva si zakurila.



Predvsem pa sva nabirala moci za jutrisnjo voznjo.
Za konec pa sva naredila poslovilno sliko. (Ju3 greva v Vologdo.)

torek, 26. avgust 2008

Seveda gremo, zakaj pa ne!?

Ker divji dan ...

(Franci ima novo prijateljico. Kuhata skupaj in se ze cel vecer igrata; delala sta avioncke iz papirja, ona ga kar naprej zgecka, zdej se pa skrivata :-))
Zjutraj se zbudiva in zunaj turobno dezevno vreme. Z mislijo, da bo nas izlet z raftanjem odpadel, se odpraviva na zbirno mesto. Tam pa: "Seveda gremo, zakaj pa ne!?" Ok, za Ruse je to zgleda zelo obicajno, da se pri 15 stopinjah z mocnim dezjem in do kosti prezeblim vetrom odpravijo na reko, ki ima se kaksno stopinjo manj. Itak, midva sva bila tudi za zur in smo sli ...

(Tak fini busek, v katerem je bilo tako zelo toplo ...)
V mini busu se nas je peljalo 10 + sofer in instruktor. Seveda sva bila spet edina neruskogovoreca cloveka in vsa navodila in napotki samo v ruscini :-) Na najin "English, please" se noben ni kaj dosti oziral, zato sva delala pac stvari, ki so jih delali drugi.
(Raft kolekcija 1.)


(Raft kolekcija 2.)

Po dobre pol ure voznje smo prisli do reke. Ko sem stopila ven, me je kar zmrazilo, ko sem pomislila, da se bomo zdaj kake 2 uri vozili po reki v takih vremenskih razmerah. Ampak nimas kej, skavt ne pozna dobrega in slabega vremena, sem si rekla, oblekla in obula sva najprimernejso obleko in cop v raft. Vzdusje v colnu je kmalu postalo aktivnosti primerno, torej radozivo in razgibano. Ceprav so se vsi pogovarjali v ruscini, sva jih kar nekako razumela in poskusala sodelovati pri pogovoru. Ful smo se ujeli (tako pri veslanju kot komunikaciji), saj so bili sami veseljaki. V bistvu sem kmalu pozabila na premrzle prste, premocene obleke in zimsko hladen veter in vsi skupaj smo uzivali v voznji, ki je bila ob prelepo zelenkasto obarvani gozdnati okolici, ob brzicah, na katerih nas je zalivalo do koze, in ob mirni plovbi po siroki strugi rdeco-rjave reke zelo prijetna in sproscujoca.

(Fantje so veslali, punce smo jih pa spodbujale ;-))
Po koncu uro in pol dolgega spusta (malo smo ga skrajsali, tisti ta mirnejsi del) so nas odpeljali na piknik plac, kjer se je zacela festa. Bili smo pod velikim sotorom, zakurili ogenj in se zaceli mastiti s pestro izbiro hrane: zeljnata juha, makaroni z mesom, salama, sir, paradajz, kumare, kruh, smetana, piskoti ... Za pit pa caj, kava, voda, sok ... Pa seveda vec vrst vodke in vino. Pri Rusih imajo tradicijo, da moras spiti tri kozarcke vodke na eks, za zdravje :-) Po tem dejanju smo hitro nasli skupen jezik in kmalu sva bila njihova "prijatelja". Eden od Rusov je znal anglesko in zaceli smo se pogovarjati vse po cez. Malo po anglesko, malo po rusko, malo po slovensko, malo z rokami. Cist so bili navduseni nad nama (sploh nad Francijem, ki je moral skoz biti v moski druzbi, da so rekli kaksno "po mosko"), nad Slovenijo in tem, da potujeva po njihovi dezeli. Takoj so naju povabili na obisk v njihovo mesto Saratov, ki pa je zelo na jugu drzave, ob Volgi, proti Volgogradu, da morava videti tudi pravo rusko zivljenje v mestu, kjer ni dosti turistov. Ce prideva, nama bodo pripravili poseben program, kam vse bova sla in pocela (od ribarjenja, ogleda jezera blizu mesta, Gagarinovega muzeja, savne ...), tako da resno razmisljava, da se zapeljeva tudi tja dol. Ena od deklet mi je podarila doma narejen simbol (vrtalko) samo zato, ker mi je enako ime kot njeni babici ... Kar naprej so naju slikali, izmenjali smo si mail naslove, eden nama je dal celo svojo vizitko ... V glavnem, bilo je zakon in po nekaj urah druzenja smo se razsli z zelo prijetnimi spomini.
(Poziranje "po mosko".)

(Ogenjcek, ki je povezal slovanske brate.)
Po vrnitvi v mesto sva se odpravila v stanovanje in Lilji in Leni skuhala vecerjo (no, Franci jo je). Lena (hcerka) je cisto navdusena nad kuhanjem in mu je pomagala ter si zapisovala, kaj je treba kako narediti (drugace smo jedli cisto preprosto; spagete z omako iz tune, smetane in koruze ter paradajzovo solato, ampak za njiju je bilo to nekaj cisto novega) in ko smo pojedli, nista mogli prehvaliti te hrane. Tako da jutri spet kuhava :-)


(Ni kej, res sta se ujela :-))


Nekaj utrinkov z divjega spusta ...




... in z divjega piknika :-)


(Ker pri roki nismo imeli ne papirja ne pisala, smo si e-mail naslove napisali kar z ogljem na papirnate kroznicke.)

(Franci in "profesor".)


(Lena nama je pripravila pravo presenecenje, ko sva se vrnila z raftanja. Sama je spekla neke vrste tortico. In bila je res okusna.)

ponedeljek, 25. avgust 2008

Gospod direktor firme!

Manj kot imas, vec lahko das! Tale Lilja naju prevec razvaja, zjutraj naju je presenetila z zajtrkom, ki ga je pripravila, preden je skocila v sluzbo, ko sva se zvecer vrnila v stanovanje, naju je ze cakal pecen picek, vceraj sva spala na cisto novih rjuhah, na satelitski je poiskala TV Slo ...
(Liljanino stanovanje. Rada bere.)
Danasnji dan sva namenila raziskovanju. Najprej sva obiskala turisticne info. in ugotovila, da bi bilo potovanje na otok Kizi malo predrago za najni zepe. Da pa ne bi ju3 cel dan gledala v zrak in molela vse 4 od sebe, sva rezervirala raftanje po reki Shuya (skupaj s prevozom in piknikom po raftingu stane cca 20 evrckov). Medtem ko nama je prijazna usluzbenka urejala papirje, so naju poslali v sosednji prostor, kjer je bila nastimana manjsa pogostitev za vse stranke. Zacela sva se mastiti z narezkom, grozdjem, sirom in podobnimi dobrotami, ko sta v prostor vstopila se dva starejsa gospoda. Prvi nama je takoj zacel ponujati lokalno vino. Ko je ugotovil, da sva tujca, je zacel nazdravljati na "zdruzenje narodov", kozarcek kasneje smo pili na "U. K." in se kozarcek kasneje, ko sva mu koncno dopovedala, da prihajava iz Slovenije in ne iz Slovaske ali Slavonije, smo bili ze "brati" ... Prijazna usluzbenka nama je pozneje razlozila, da je bil gospod direktor firme in da ima danes rojstni dan in je zato bolj vesel in zgovoren ...
(Mi2 in jezero.)
Vecino casa sva sicer prezivela na relaciji avtobusna-zelezniska. Rusi imajo zelo zmeden sistem medkrajevnega prometa. Odlocila sva se, da zaradi hladnega vremena in prevelike izgube casa ne bova potovala do Murmanska ali Arhangelska, ampak bova raje vec casa namenila raziskovanju tako imenovanega Golden Ringa okoli Moskve. Najin naslednji postanek naj bi bilo mesto Yaroslavl, do tja pa direktno ne vozi ne vlak ne bus. Najblizje, kamor lahko prideva, je Vologda. Na zalost pa na avtobusni ne vejo in ne morejo izvedeti, kdaj gre bus iz Vologde do Yaroslavla. Bova ze ...
(Zelezniska postaja.)
Popoldne sva se se malo sprehajala po mestu. Hotela sva presenetiti Liljo in ji skuhati vecerjo, pa naju je prehitela. Bova pa ju3.

Zdej pa vem, zakaj smo kupil tako veliko patrij ...

Nism mogu, da ne bi slikal ...

Mi2 in belo nebo ...

Po mojem izboru je to najlepsi park v mestu!

Liljanina hci Lena.

Se enkrat park, tokrat v sephia varianti.

Dvojcici?