Teja&Franci: Mama, prihajam domov! (Par spansko-limonadnih vrstic)

(Predvcerajsnjim sva si ogledala: all-Russia exhibition center.)

Ja, tako je. Mami, prihajava domov. Danes ob 21.30 po tukajsnjem casu (pri nas bo ura pol osmih) imava vlak za Budimpesto, v katero bova prispela 16. zjutraj, potem pa bova stopala domov. Doma bova najverjetneje enkrat 17. Se pravi, se malo vec kot dva dni skrbi, potem pa bova spet padla v vajin objem. :-)

Tole je tudi zadnja objava iz Moskve in iz Rusije nasploh. Ja, roke se malo tresejo in besede grejo tezko iz glave. Minil je ze skoraj en mesec od tistega jutra, ko sem zaspan in od TZV-ja utrujen z nogo tlacil stvari v ruzak, s tistim cudnim obcutkom v trebuhu, kot da grem ze tretjic na isti izpit, pa se vedno ne vem, kaj tocno smo jemali na predavanjih. V glavi so se ponavljale 3 stvari: pasus, denarnica in zobna krtacka ... In sva sla. Eno leto sanj, en mesec zivlenja, za celo zivlenje spominov.

(Spomenik vsem astronavtom.)

V vsakem mestu naju je pricakal drug gostitelj (samo enkrat sva spala v hostlu ...) in z vsakim sva prezivela nekaj nepozabnih, za nas edinstvenih trenutkov. Preden sva se dobro zavedala, kje sva, sva ponavadi ze odhajala z: "See you next year in Slovenia!" ... Hm ja, po navadi smo verjeli, kar smo rekli, ceprav realno gledano ... Cuden je obcutek, ko srecas nekoga, ki te brez vprasanja sprejme v svoj dom in s tabo deli vse, kar ima. Imas tiste edine 3 dni na tem svetu v tem casu in po navadi cloveka spoznas bolj kot ljudi, s katerimi si doma prezivel mesece, leta ...

Preden sem sel, me je mami vprasala, kaj iscem tam, v Rusiji, saj so tam ljudje taki kot mi. Najbrz sva morala tako dalec stran, da sva ugotovila prav to. Ljudje so kot mi. Vsi steorotipi o tem, da so Rusi trdi, negostoljubni, da se bojijo povedati svoje mnenje, da je Rusija nevarna drzava, kjer naju bodo zagotovo saj poskusili oropati, ce ze ne kaj drugega, so bledeli in zbledeli povecini ze kar prvi dan. V bistvu sm se sredi Moskve vceraj ob 1 h ponoci pocutil bolj varno kot se pocutim v Lj. ob belem dnevu ...

Vseskozi so me najbolj navdahnile majhne razlike. Rusi imajo kulturo caja. Caj pijejo zjutraj, po jedi, spomladi, poleti ... In ne kar tako, caj iz vrecke, vedno pijejo pravi caj. Ce narocis caj v gostilni, ne dobis samo ene salcke caja, kot je to navada v Sloveniji, ampak dobis kar manjsi vrcek. Rusi tudi radi berejo. Se posebej na metroju. V Lj. se nisem dozivel, da bi na troli videl 16-letnika s knjigo v roki. Tudi knjige so tu cenejse, in to kar precej. Teja si je vceraj kupila en Zlocin in kazen in je zanj odstela 100 rubljev (3 evrcke). Potem so tu razdalje. Omsk in Novosibirsk (razdalja nekaj vec kot 900 km) sta za ruske pojme bliznji mesti ...

(Ruska trznica v dezju.)

Se zakljucna misel: Lahko povelicujem ta trip v nedogled, ampak dejstvo je, da sva samo dva backpackerja (vec), ki sta sla v Rusijo. Zato nehejte brat ta blog pa si pejte spakirat ruzake pa zacnite pisat zgodbo o tem, kako sta sla Joze in Matilda v Indonezijo ...