Vologda

Ce sem zadnjic zapisal, da so avtoceste tu prava redkost, bi za najino vcerajsno potovanje lahko trdil, da je bil ze asfalt pravi luksus. No, vsaj ena stvar, ki je bila taka, kot sva si jo prej predstavljala. Voznik je kar naprej kadil (kar v avtobusu), podil, hitro pospeseval, zaviral, v dolocenih mestih je izginil v bliznji bar in smo ga kaksne pol urce cakal, kljub temu pa smo na cilj se vedno prispeli 1 h prej kot je bilo nacrtovano.

(Ovinek v levo. )

Najin gostitelj naju je prisel iskat na avtobusno, nato smo sli skupaj z njegovo prijateljico jest (koncno v poceni in dobro rusko restavracijo), potem sta nama se malo razkazala mesto. Skratka, sekira nama je spet padla v med.

(Kaku se mamo fajn!)

Danes sva se sprehajala po mestu, ogledala sva si se en Kremelj, nekaj cerkva, videla sva najstarejsi kip Lenina na svetu, sla sva na avtobusno in kupila karte za jutrisnjo pot v Jaroslavl ...

(Nakljucna vernica.)

Vecerja nama je skuhal prijazni Dmitrij, zvecer pa se nama obeta nogometna poslastica, Zenit : Manchester United.

(Se malo, pa bo kuhano ...)


(Se ena slikca s ceste.)


(Ena od ruskih vasic.)


(Dmitrij zbira pajke, snowboarda, igra kitaro, hodi na airsoft tekmovanja ...)


(Tudi v tem mestu je veliko ostankov iz tadruge vojske ...)


(Danes bom pa ... )


(Ko se v Rusiji dva porocita, svoj vecni "da" se zakleneta na most ljubezni.)


(Teja, napis ime tega tipa ... Beljaev?!)


(Ze zgoraj omenjeni Lenin.)


(Fantje, ne se hecat z mano!!! )


(Teja bi sla rada domov ... Ne pa ne!)


(Kremelin.)