Kupila sva spagete ...

Danes sem spal kot ubit. Prva noc konkretnega spanja po dolgem casu. V bistvu bi z lahkoto jutro prestavil na vecer, pa me je prevec lulat ... Teja je pripravila zajtrk: mleko s kosmici. Zaninivo je, da je mleko s 3,5 tu drazje od mleka z 1,5 oz. 0,5 mascobe.

Preden sva se spokala iz stanovanja, je bila ura poldne, se vedno se nisva navadila na casovni preskok (2h naprej), pa naju malo matra ... Na metroju sva tiho kot vsi ostali. Vedno znova me preseneti, kaksen mir je v vagonu, nobenih cefurjev ali dijakov, ki bi se drli po vagonu, nobene glasbe, nic, se pijanci samo tiho sedijo in se majajo levo in desno. Glede na to, kako mrki so Rusi na prvi pogled, so v resnci prave dusice. Izgleda, kot da turisti sijejo iz mnozice kot diamanti. Skoraj vedno, ce se za hip izgubiva in potegneva ven zemljevid, pristopi do naju nekdo, ki je pripravljen pomagati. Ko sva prvi dan iskala stanovanje od Bogdana in sva sla malo predalec, naju je nakljucna zenska pospremila skoraj do pravih vrat. Bogdan nama je dal kljuce od svojega stanovanja, se preden smo se dobro predstavili.

Prispeva do najine postaje, se ena v seriji odlicnih postaj. Sva na otoku Vasilevski, ki naj bi bil malo manj turisticen. Turistov res ne mrgoli, oci pa imajo se vedno dosti materiala za paso. Nahajava se v starem delu mesta, zato ima skoraj vsaka zgradba kaksno zanimivost. Raznorazni kipi, stebri, fasade, ce ni nic drugega, je pa zvezda in srp. Pomikava se proti morju, rada bi videla obalo. Pravijo, da ni kaj prida, ampak vseeno ... Na poti vidiva podmornico. Nasploh je v tem delu razstavljene kar nekaj vojaske opreme iz druge svetovne. Na obali ni bilo buh ve kaj, ampak bo pa se, saj je vecina se v gradnji. Malo se nama mudi, sla bi se v kaksen muzej, zato se zacneva vracati proti metroju. Hodiva ob kanalu, na levi in desni se razprostira drevored s klopcami. Skoraj na vsaki klopci kdo je ali pije. Tukaj je povsem normalno, ce se usedes na klopco, potegnes iz torbe salamo, kumare, narezes paradiznik in malo pomalcas. Pijejo pa se bolj kot Slovenci. Bogdan pravi, da je tu navada, da zjutraj v sluzbi pijejo caj z vodko. Vcasih tut samo vodko. Vcasih, sem pa tja, so v sluzbi tut trezni :=). Se ena zaninivost pri Rusih je, da ne pijejo kave. Kavarne so v St. Petersburgu zrasle s turizmom, tako kot McDonaldsi, Kfc-ji, jamaica in rock pubi ... Kot pise v Lonley planetu: mesto se razvija in postaja prijaznejse, udobnejse. No, saj prvi del stavka zagotovo drzi. Gradijo na vsakem koraku, prenavljajo, barvajo, postavljajo na novo ... Prakticno kamor pogledas, vidis kaksnega zerjava, buldozerja ali pa vsaj kaksen traktor. Med hojo sem opazil se eno dobro navado, ki bi jo lahko zaceli izvajati tudi pri nas. Videla sva zapornike, ki so kosili travo.

Sla sva v ruski muzej. 100 sob polnih slik. Od 5. do 21. stol. Nekje v drugi sem dobil obcutek, kot da sem na izpitu pri Baticu. Nisem imel pojma, kaj gledam in kdo so ljudje, ki so umetnine narisali. Se dobro, da je v vodnicku pisalo, katere slike so najboljse in sva jih lahko poiskala. Cez cas, recimo v sobi stevilka 63, sem zacel razmisljati o enem od beril iz tretjega letnika. Slo se je o ljudeh, ki so sli v Louvre. Namesto da bi gledali slike, so se pogovarjali o tem, kako je lep parket in kako so lepi zlati okvirji. Meni so bili najbolj vsec sedezi, ki so bili pred najvecjimi slikami, da si jih lahko opazoval dlje casa. Po vecini so bili oblazinjeni. Muzej naju je utrudil in bila sva potrebna temeljitega razmisleka.

Sla sva v Mod, enega od stevilnih barov, ki nama jih je priporocil Bogdan. Poceni pivo (70 rubljev = cca 2 evra) in alternativna glasba. No, glede na cene, ki so tu v modi, je pivo res poceni, altrnativci pa so izgledali kot en kup emotov :=( . Po mestu sva opazila vec plakatov, ki najavljajo prihod starejsih bendov (Deep Purple, Hallowen ...) . Sem hodijo, ker se jih publika za zelezno zaveso ni mogla navelicati.



Po pocitku sva sla se na Petrograjski otok, odkrila sva vojaski muzej, ce bova utegnila, si ga bova ju3 ogledala. Drugace pa nic posebnega. Edino kolesarjev ni, nasploh. V dveh dneh sva videle le par skaterjev in bmx-erjev. Tudi kolesarskih stez ni.

Preden sva sla v stanovanje, sva skocila se v trgovino, odprte so najmanj do 22 h. Kupila sva spagete. Njam, njam. Ju3 pa je nov dan!